Že včeraj so me strašno nervirale napovedi o snegu.

Zjutraj, ko so se uresničile, pa še bolj.

Ne morem s kolesom na šiht.

Ne morem peš, ker bom zamudil.

Zapravljati moram za taksi.

Samo med čakanjem nanj mi premoči nogavice.

Zebe me.

V taksiju smrdi.

Do pediatrične klinike, prosim.

Povsem sem nejevoljen, še preden dan ugasne temo.

V službi sem sam, oba sodelavca zaradi razmer na cestah ne prideta iz Zasavja.

Delam za tri.

Preklinjam zimo.

Vmes dobim sporočilo, da zaradi metežev danes odpade zmenek, ki sem se ga dolgo veselil.

Tudi vsi plani čez vikend, bolj ali manj obesijo belo zastavo.

Še smučat ne morem, ker sem lani operiral koleno.

Povsod zastoji.

Vse je mokro.

Vsi so živčni.

Po končani izmeni se šele zares zavedam.

Zaposlen sem na pediatrični kliniki.

Pomislim na otroke, ki bi dali vse, da bi se lahko igrali v tej belini, ki mi je tako pokvarila dan.

Nekateri se ne bodo nikoli več.

In vse frustracije se stopijo še hitreje kot sneg, ki bo že jutri izginil iz naših ulic.

Črni Kos