Predvidevaš, da s(m)o vsi ljudje enaki, a vedno znova ugotavljaš, da temu ni tako. Hodiš na zmenke, spoznavaš nove ljudi in ne moreš razumeti, da smo tako različnih značajev. Dolgoletne veza nas res utrdijo v enih stvareh in prepričajo o drugih in ko je čas za korak naprej, smo zmedeni. Kaj sedaj? Kako naprej? Smo sploh še pripravljeni in sposobni ljubiti, zaupati in živeti v dvoje?

Občudujem tvojo moč, tvojo žejo, da najdeš nekoga, s katerim ustvarita harmoničen odnos. Občudujem to pozitivnost, vero v uspeh in iskreno željo, da jesen življenja zaživiš v dvoje.

Včasih se mi zdi, da je tvoja želja biti v dvoje močnejša od vseh preteklih izkušenj, razočaranj in strahov. Včasih se mi zdi, da si kot majhen otrok, ki se poda raziskovati svet in se ga svarila odraslih nikakor ne dotaknejo. Si kot otrok, ki ne ve, kaj je to promet, hitrost in avto, zato se tudi ne bojiš nepričakovanih zapletov in morebitne ponovne bolečine.

Hodiš v kino, na večerje, gledališke predstave, obiske na domu in domače zabave. Spoznavaš nove kraje, nove svetove, nove običaje in nove ljudi, a tvoje srce si še vedno najbolj od vsega na morje želi.

So trenutki, ko redno na zmenke hitiš, ko nimaš dneva zase, da se sprostiš, da zaživiš. Sledi obdobje, ko imaš vsega dovolj in želiš samo mir in tišino pa kakšno staro klapo, da preseka rutino. Včasih se ti zdi, da si že tako blizu, da bo to idealna partnerska veza, da te osvaja oseba, ki ti popolnoma ustreza. In potem nastopi um, ki nas vedno znova zmoti z vprašanjem »sem res na pravi poti?«.

INA TAR