Kaj se zgodi z vsemi nenapisanimi pesmimi?

Se zavedajo čakanja oploditve navdiha in ambicij?

Čakajo na žalost, da pomižikne osamljenosti in se prepustita strastem?

Da se noro zaljubita dobra volja in sončen dan?

Če bi se rodile na papir, bi se ob zadnji piki zavedale svoje genijalnosti, povprečnosti, katastrofe?

Se mi samo zdi, ali so pesmi kot ljudje?

Redko kak človek, pa je pesem, ki bi jo bral znova in znova.

Nekaterim svojim, bom prikrajšal vso to breme vprašanj in bodo ostale zgolj večni fetus ideje.

Saj si tudi sam včasih želim, da se ne bi rodil v ta svet.

Črni Kos