Tisti majski večer

sredi bujne pomladi,

prišel je nenadno,

kot zgodi se v naravi.

Vas je počivala,

topel veter je vel,

je sova skovikala

in muren je pel.

Naenkrat bučanje

nam takrat še neznano,

zatem močno tresénje,

smo bežali na plano.

So se hiše majale

in tresla se tla,

nebo se je zibalo

kot, da bo konec sveta!

Živali prestrašene

so se razbežale,

je hreščalo in pokalo,

šipe so šklepetale.

Tam objeti smo stali:

O, da čim prej bi minilo!

So sekunde se vlekle,

nas od šoka je vilo.

Vso noč smo bedeli

in zrli v domove,

od strahu ohromljeni

čakali jutranje zore...

Razpoke na hišah

in v srcih ljudi

so marsikaj spremenile,

ne le videz vasi.

Minilo mnogo je let

od tiste majske noči,

ko smo potres doživeli -

je še vse pred očmi.

Tisti zvok prepoznamo

četudi blag se pojavi,

v podzavesti ostane,

se ga nikdar ne pozabi.

tolminka