V dneh mladosti, ko so sijali topli sončni žarki
smejala sva se in ljubila, najina srca bila sta prepletena.
Veselje najino bilo je čisto, ljubezen pa tako božanska
v trenutku vsakem sva bila neponovljiva.

Pod zvezdami, objeta, sva plesala
od neba odmevala je najina ljubezen,kot velika želja.
Skozi sanje najine, ljubezen je bila edino le vodilo,
ponosna, da v ljubezni sva skupaj prepletena.

Zdaj, ko to dolgo pot sva skupaj (pre)potovala,
ljubezen sveti, vsaj v mislih najinih še vedno,
čeprav je čas minil in trenutki sreče že bledijo,
ljubezen najina še vedno sije, kot žarek najinega sonca.

Zato v starosti ceniva te najine spomine,
drživa blizu jih srca, da strah minevanja preženeva,
ker veva, da gorel bo plamen sreče v srcih najinih,
dokler bova sanjala najin prvi sončni žarek sreče.

Tomaž Jevšenak