Sonce me premami,
da predolgo zrem vanj.
Danes ni ogromna žareča krogla,
ampak se brezsramno
podaljšuje v žarke;
v zlato gorečnost.
Ko umaknem pogled,
se zazrem še enkrat
v lepoto,
ki je ne zmorem ubesediti,
a se je ugnezdila v celice.

Koliko igrivosti!

Pred mano hodijo po asfaltu
rumeni liki nepravilne oblike,
vsi enaki.
Ko zaprem oči,
paslika menja odtenke
intenzivne modre barve,
lik in ozadje se menjujeta.
Če spustim pogled naprej,
ima cesta rumen poprh.
Iščem po hribu.
Ne najdem pravih hiš,
ker se je bela spremenila v rumeno
in zelena v umazano oker.

Ko vse popusti,
me ovije hlad vetra.
Izriše se bistvo.
Da kdaj koga ganeš, vzradostiš ...
in pustiš, da gleda v svojih barvah.

nada pecavar