Dobro je kazalo
zaboji zabojniki posode
pohištvo orodja pribor
vreče vrečke vrečice
nosilci priprave plovila vozila
sanke dežniki senčniki
pijemo iz nje jemo iz nje
Plastika
ostali bi brez gozdov brez nje
moj poklon kemiki
opravili ste svoje kot je treba
niste vi krivi za trdovratnost
mi smo jo hoteli takšno in
nase priklicali prekletstvo
Povsod je preplavlja planet
nezlomljivi kosi ležijo okrog
razpadajoči kosi ležijo okrog
razpadli kosi plavajo okrog
razkrojeni kosi lebdijo okrog
vstopajo v vrtove v polja
v gosje perje v ribje meso
v jelenovo oko
v medvedji krempelj
v človeško srce
zlo ki se mu ne da več izogniti
materija ki postaja del tkiva vsega
V pesmi ki sem jo včeraj končal
ni zapisane rešitve
le vedenje da smo
sami sebi vprašanje in odgovor
Dokler ni pravih vprašanj
so tudi odgovori jalovi
le vedenje da smo
sami sebi vprašanje in odgovor
Res je, Milan!
Zelo nazorno povedano. Ampak kaj, ko je v večini ljudi nekaj vražjega (hudičevega), ki vedno znova zahteva;
hočem več, hočem hitreje, hočem VSE, s čim manj napora, več, več, več, jaz, jaz, jaz,
... premalo, hočem še, itd ...
Naš planet postaja vesoljno smetišče in kdo ga je zapackal?
Živali in drugi živi organizmi, gotovo ne!
No, pa sem se razpisala!
Hvala za pesem!
Lp, Marija
Boleče resnično.
Lp. Olga
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Milan Novak
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!