Res, bil je prekrasen pomladni večer,

za goro je sonce utonílo,

nad poljem zavladal je blaženi mir,

na tisoče zvezd je svetílo.

Ležala sva skupaj sred zélenih trav

in lučke sva štela nebesne,

z očmi potovala sva preko višav,

a s prsti čez proge telesne.

Ej, zvezde večerne, vaš svetli sijaj

ozarjal je ustne rudeče,

ne vem, če kaj lepši nebeški je raj

od mlade ljubezni in sreče.

Naj hvalijo drugi lepote sveta,

slavijo minljivo krasoto,

oh, sladka ljubezen! Le jaz iz srca

opeval bom tvojo lepoto.

Tomaž Berginc