Ko med nama čas mineva, omet,
ki kot oklep balkon oklepa, odpada
v kosih, ko na njemu deklica sameva,
Julija, nekoč ljubezen mojega sveta.

Cvetni listi rumenijo, barve žive obledijo,
Romeo ne poje več pod oknom, serenad.
Ljubezni dnevi in strasti ne preživijo,
spominom v starosti, misli najine, ne ubežijo.

Trenutki sreče, ki sva pod soncem jih delila,
smeh in solze, zabavne vse norčije,
vse odšlo je v ostarele zdaj spomine,
a ljubezen najina, še vedno včasih ne izrečena.

Čas mineva, kakor pesek v peščeni uri gine,
ljubezen najina zbledi, kot cvet v travi.
Spomini so šepet, kot vonj cvetlic, ki nas omami,
a ljubezen najina ostane, lepota, ki ne mine.

Na koncu cenim vsako sled,
če tudi v zraku le vonj ljubezni kdaj ostane,
ljubezen najina ostaja, kot daljne sanje,
trenutek bežen le v minevanju življenja.

Tomaž Jevšenak