Čakaj, a ni bila pesem v meni?
Že cel dan sem si jo vrtel v glavi.
Pa nisem našel časa, da jo napišem.
Zdaj pa sem preveč pijan, da bi se je spomnil.

Kako je že šla?
Nekaj o smrti, ali o ribah, ki razmišljajo o saksofonih.
Ne, ne, to ne more biti ta.
Čakaj, je bila o tem, kako mi čas brez zadržkov vsako jutro spušča giljotino na mladost?

Ne, ne, o tem sem že pisal.
Je o štorkljah, ki gnezdijo v moji prekmurski krvi?
Je o nesmislu vojn?
Ne, ne, te so pisali že drugi.

Je o mojem osamljenem otroštvu?

Strahu pred srečo?

O tem, kako črni kos nima svoje jate?
Ne, to nikogar ne zanima.

Morda pa spijem še en kozarec in se spomnim.

Ne pomaga.
Bilo je nekaj o zamujenih priložnostih in obžalovanjih.
Bogove sanj, v katere ne verjamem, prosim za tvoj obraz.
Nujno rabim sveže rane, da me spomnijo na tisto, kar že vem.

Crni Kos