Ne naslanjam več se na človeka,

ne verjamem mu preveč, naj bo obleka.

Jo oblečem rada, a se zànjo ne žrtvujem,

jo po svoje nosim, oblikujem.

Ko jo nosim, naj me izpolnjuje, 

kot celoto me razveseljuje.

Ni več zame, jo prerastem, 

je ne potrebujem, odložim,

 svojo pot odidem, zapustim.

V tem ni nič narobe, 

ni ne stresa, ni tesnobe.

Vsi spreminjamo se skozi čas,

kot glasilke skozi puberteto v bas.

Odnosi so drugačni, mi se spremenimo.

Rastemo, se trudimo, da prežvimo.

Vse nam vedno ne ustreza,

včasih žuli nas, se ne rasteza.

Zakaj bi se v obleko iz otroštva spet tlačila,

obdobje, ki sem ga v spominih opustila.

Jaz sem tista, ki ostajam, 

sama sebe ne zavajam.

Rada res imam judi,

a namesto mene nìhče ne živi. 

Sama sem ustvarjala odnose,

včasih dobre, včasih bose.

A na koncu kot sem se rodila,

sama v smrt tunela bom vstopila.

Kadar sem preveč se naslonila,

sem srce, duha zlomila, 

skoraj v žalosti se utopila.

Zdaj bom sama svoja,

pa čeprav sem rada tvoja,

le ne bom nikogaršnja proteza.

Bom gibljiva kakor breza.

S tabo hrast živela

in počasi v starosti sivela.

olgasem