Ti -
moški z Marsa;
jaz -
ženska z Venere;
Dva planeta.
Dva svetova.
Dve celoti.

Ti -
ves previden in molčeč
kakor Buda v svoji skriti votlini;
Jaz -
radovedna in zgovorna
kot mala, neugnana deklica;

Ti -
se spretno odmikaš in približuješ
kakor najbolj prožna elastika;
Jaz -
v svojem nenehnem valovanju
si želim vsak trenutek ćutiti tvojo bližino;

Ti -
ponosno predan svojemu delu
pričakuješ, da bom to razumela;
Jaz -
z vso množico svojih ćustev
neprestano hlepim po tvojem ljubkovanju in nežnosti.

Dva planeta...
Mars in Venera
v večnem plesu iskanja drug drugega;
v nenehnem prepletanju
smeha in solz, veselja in žalosti,
ko se v svoji nevednosti zmoreva globoko, boleče raniti
in v najglobljem zavedanju tako iskreno in nežno ljubiti.

Ko bi le znala, ko bi le razumela,
da sva -
dva planeta, dva svetova, dve celoti;
neskončno oddaljena,
a vendar vedno dotikajoča v tihih globinah srca.
Tam,
v skrbno zaklenjenih sobanah
oba pestujeva enako željo:
BITI LJUBLJEN.

Ko si to priznava,
ne bova več trosila soli na rane,
spočete že v koreninah najinega nastanka,
ko se je v srce tiho in počasi zapisoval strah in dvom...
In tedaj ...
si bova žarečih oči podala roki;
predano zaljubljeno bova poletela na tančici sanj
kot ptici pod svobodnim nebom -
najina krila se bodo nežno dotikala:

čeprav še vedno
dva svetova, dve celoti,
za vedno -
Mars in Venera...

Mojca Žugman