Solza,
zvesta spremljevalka našega življenja;
ob prvem vdihu
nas zaznamuješ
in kakor neusahljiv izvir
ostajaš z nami do poslednjega trenutka;
si edina znanil[ka
lakote in neugodja nebogljenega novorojenega bitja,
oznanjaš bolečino malega dečka,
ki si je v nerodnem padcu ranil koleno,"
tiho potečeš po licu najstnice,
razočarane v prvi ljubezni...
Nikoli se ne utrudiš,
nikdar ne presahneš -
na vseh križiščih in razpotjih
si prisotna kakor nemi nepovabljen gost.
Vedno si tu...
z milim drsenjem slaviš vzpone in zmage,
kakor deroča reka izpiraš bolečine porazov.
Ne deliš se na moško in žensko,
čeprav
premnogi naučeno vztrajno ponavljajo, da...
- fantje ne jočejo...
Svojemu sinu dovolim jokati...
Nekoč, že leta nazaj, me je zvedavo vprašal:
"mami, zakaj ... nikoli ne joče?"
"Veš," sem tiho zašepetala,
"nekateri jočejo samo v srčku."
Pa mi je s svojo otroško preprostostjo odgovoril:
"Kako, mami, če pa solza kar sama priteče..."
in v temi ni videl tvojega leska v mojih očeh...
Ne sramujem se te,
solza,
ti mala biserna kapljica,
ki umiješ pogled v prihodnost,
kajti dokler si boš mogla utreti pot po mojem obrazu,
bom čutila,
da ŽIVIM...

Mojca Žugman