Davno tega je življenje obstalo,

ko človek izumil je ogledalo,

še danes si v mislih nismo edini,

če nismo duše izgubili v njegovi praznini.

Mlado dekle pred ogledalom stoji,

sama sebi naravnost čudovita se zdi,

je ure pred njim navdušena prebila,

bi svoj odsev najraje poljubila.

Ne glej predolgo se v ogledalo,

ker posrka iz telesa vso tvojo milino,

ker pa vesolje bi rado v ravnovesju ostalo,

samovšečnost hitro zapolni praznino.

Ne glej preveč se v ogledalo,

da ne bo nekoč te vanj posesalo,

čeprav ti nikoli ničesar ne obljubi,

pa marsikdo se v odsev svoj zaljubi.

Lepota potemni, če ne premore miline,

lepota nas ne gane, če je brez vsebine.

Razbijmo ogledalo, da nas ne spravlja v skušnjavo,

in ponudimo svetu najboljše kar imamo.

Borut Kaučič