Ležim v svoji sobi. Ležim v svoji sobi. Ležim v svoji sobi. Trije zaporedni dogodki. Niso isti, isti so le stavki. Ne da se ni nič zgodilo, ker to je nemogoče. Ne zdi se mi vredno, ali se mi ne da omeniti. Morda mi nič ne pride. Ne zavedam se vsega, kar se je zgodilo, to je normalno.

     Zvok kazalca se je premaknil: Jasno sem ga slišal. Pričakujem naslednjega in za njim naslednega. Ves sem v pričakovanju. Pričakujem. Za njim jih bo še nešteto in tudi zadnji, ki se ga bom zavedal. Potem ne bom imel več možnosti za naslednjega. Pa ne da bom gluh ali slep, enostavno me ne bo več.

     Tukaj sem in čakam na naslednji stavek, za njim naslednjega do zadnjega, ki bo konec… zgodbe, ne pa mojega življenja.

     In ko bom jaz zapisal ta stavek, bi ti napisal ali žele prebrati nekega drugega.

     »Pojdi k vragu!«, boš pri sebi zakričal razočaran nad mano, ker boš mislil, da te vlečem za nos. In če bi te slišal, bi si mislil, da si med tistimi, ko jih vprašam, kako so se imeli na morju, odgovorijo: »Super.« Kot da bi neštetokrat na neštetih stranek, dokler si mi pač ljubilo, zapisal: Super, čeprav bi lahko vskega zamenjal z drugim. V vsakem izmed njih se kriva enkraten super, ti pa ugibaj, domišljaš in se zamišljal. Kratek odgovr bo posledica tega, ker so nas učili: »Odgovarjaj kratko in jedrnato!«

   Globoko se boš pri sebi zamislil. Prepričal boš sebe, da sem ti kaj rekel. A jaz sem rekel samo: Imel sem se super. »Super!«, ker te ne zanima moje kozlanje. Slabo se počutim jaz, ko poslušam tvoj odgovor; super. Iz vljudnosti ti ne bom govoril niti o prelepih sončnih zahodih. Ker jaz sem tako super in ti si tako super. Kako sem osamljen in ti si osamljen. Super!

     Ležim v postelji. Ležim v postelji. Ležim v postelji. In mi je dolgčas. In za kaj bi kam šel, ker nikogar ne zanima, nikogar ne zanimam, … samo super. Hvala bogu, da ne protestira papir. Nisem super zate, ker ne uresničim v naslednjih stavkih tvoja pričakovanja. Razočaran nad mano meniš, da nakladam. Hočem nekaj povedati, pa ne samo v enem stavku, a ti nimaš časa zame, ne želiš si vzeti časa zame.

     Sebe ne želim razočarati z odgovorom; samo dobro. Vsak trenutek je drugačen pogled skozi besede. Zato: pišem, pišem, pišem… Slap sem. Iz njega pada nešteto enkratnih kapelj.

Marsko