Čustva so kot voda,

ki tudi skalo izgloda.

Včasih kot mirna gladina, 

v očeh je ljubezni milina.

A ko čustvo eksplodira, 

od kod izvira?

Vsa čustvena energija, 

ki nas podpira, 

včasih podira,

iz globočine prodira.

Kot gejzir izbruhne,

potem se spet potuhne.

Čustva so naši duševni procesi,

globoko v nas pretresi.

Kot hudournik nepredvidljivi.

kot voda pronicljivi,

kot ponikalnica minljivi,

kot slap so razburljivi,

kot jezero vabljivi,

kot morje neizmerljivi,

kot potoček izmuzljivi.

A so pomembni, 

za preživetje potrebni.

Strah nas v dir požene ali ustavi, 

lahko v neskončnost davi.

Jeza razburka gladino, 

kot bi stopil na mino.

Gnus, ta neznosno smrdi,

kot mlaka postanih laži.

Utapljajo se v žalosti

in žuborijo v radosti.

Ne marajo kontrole, 

nihče jim nič ne more.

Ko se prebudijo, 

v nedogled težijo.

Včasih za trenutek zaspijo, 

a kmalu spet grozijo.

Ko ljubezen odide bolijo.

V našem srcu živijo, 

izplavajo, se potopijo, 

ljubeče poljube želijo, 

ignorance ne trpijo.

Čustvo se poraja,

nekaj se v notranjosti dogaja,

ko okolje ponudi izziv,

izbruhne čustveni izliv.

Kot voda s poplavo preseneti

v nas se čustvo zaneti.

Včasih nas odziv očara, 

včasih ga človek ne mara.

A čustva so reka, 

ki le v dolino odteka.

Kar s seboj prinese, 

sčasoma odnese.

A vedno ostanejo sledi, 

ki jih čustvo za seboj pusti.

Včasih zbledijo, 

nemo govorijo, 

vedno nam sledijo.

Ko se prepustimo 

v vodo bolečino izpustimo, 

znova zaživimo.

Iz izkušenj se učimo.

Čustva so osupljiva,

kot voda neprecenljiva.

Vseh mogočih občutkov polna.

A kljub vsemu popolna.

olgasem