Slike iz mladosti

Mladost! vendar po tvoji temni zarji,

srce vzdihvalo bo, bog te obvarji.

 

Drdralo je po starem kamnu,

luknje so jemale mu hitrost,

držali smo, držali ga nazaj,

a ne v prostost.

 

Za ovinkom avto,

ki lahko bi treščil v naš ta voz,

tekli smo pred njim, opirali se nanj,

da ni zdrvel v norost.

 

Vlekel sem ga v hrib, prazen,

a težko sem bil mu kos,

navzgor po asfaltu črnem,

tekla moja je mladost.

 

Ko začel zgrinjat je oblake črne

prebujeni veter v vroč poletni dan,

hiteli smo grabiti seno v plaste,

da suše nebi vzel jim pljusk močan.

 

Ali pa nas je voz privlekel pod streho,

preden so debele kaple pričele padati na ravan,

nič posebnega, takšen je bil v otroštvu,

moj poletni dan.

 

II

 

Glej, tam za ovinkom je vse, kar imam,

ko strele so pričele parati nebo,

bal sem se, da bi izgubil njo,

ki daleč tam na travniku, grabi še seno.

 

Padal, lil močan je dež na razbeljeni asfalt,

moj pogled je zrl v prazno, srce spreletaval srh,

zajemal me močan je strah, bal sem se za njo.

kdaj vse to končano bo?

 

 Ko grom udaril v bližnja je drevo,

zvrstile so se v meni slike, kaj če udarilo bo v njo.

a se ni zgodilo,

njo čuvalo je nebo.

 

III

 

Vzpenjal sem se v hrib,

vlekel voz za sabo,

sanjal nekje drugje sem

svojo salavo,

 

majhen sem še bil otrok,

imel sem svoj razlog,

tukaj je bilo življenje pravo,

trpel sem ubog.

 

Oče ni metal me v travo,

raje klatil se je naokrog,

mama skrbela je za dva,

brez pomoči njegovih rok.

 

IV

 

Pes pot moja je bil v prostost,

ko so me vprašali kot otroka, česa me je strah,

odgovor se je moj glasil:

psa, in črnega moža.

 

A nič od tega se ni zgodilo,

vse z mladostjo se je izgubilo,

le pes v meni je ostal,

le da sem se manj ga bal.

 

V

 

Mladostne sanje pod košem,

rosne trave, prsa napeta,

napil se mleka,

ki so ga dale krave.

 

 Most mladosti še tam stoji, a

že zdavnaj lesen več ni,

križišča niso več vesela,

kot takrat, ko te je noč vzela.

 

Nekam čuden občutek v srcu,

in topel veter je zavel v poletno noč,

ko sem hrepenel, da bi te objel,

ti me nisi opazila, Bogomila mila.

 

Marsko

Nada

Poslano:
30. 12. 2023 ob 13:41

Čudovita pesnitev, "ovita s Prešernom" na začetku in na koncu.


kaplja

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Marsko
Napisal/a: Marsko

Pesmi

  • 30. 12. 2023 ob 07:46
  • Prebrano 117 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 18.05
  • Število ocen: 1

Zastavica