Objeta v december, me povabiš na svoj balkon,
končno spet pagat, krasi moj talon.
Natočiš mi viski, jaz ti prižgem cigaret,
na saneh švigne redka misel, da morda nisem zaklet.

Z vsako pijano lažjo, ti postajam vse bolj zanimiv.
Ne poslušaj me, ko pravim, da je življenje le pred smrtjo aperativ.
Ujemi snežinke na svoj praznični smeh,
v upanju, da nisem ena izmed tistih, ki se topijo na tleh.

Steklenica se prazne in ogenj je šibaķ,
stopinje v snegu pušča le mrak.
Mraz mi pomižikne in te potisne točno tja,
kjer prečrtaš osamljen napis na mojem listku želja.


Ležati ob tebi, mojo žalost preganja domotožje.
Dežurna obrambna linija utrujeno polaga orožje.
Duša sleče ledeni plašč minulih zim in je spet ranljiva,
tako lepo te je držati za dlan vedoč, da sva minljiva.

Črni Kos