Pred leti, ko sem živel v neki bajturini s še črno kuhinjo, sta dva oreha rodila za dve vreči orehov. Miši so v tisti porozni bajti imele nešteto vhodov. Ko se je proti koncu zime zaloga orehov krepko zmanjšala, sem sklenil, da bom naslednji dan zadelal z glino luknjo, ki je bila v skrinji kamor sem spravil orehe, toda miši so prebrale mojo namero in čez noč odnesle vse orehe, do zadnjega...In ko berem kako zajedalci glodajo v tvoji pesmi vrednote vseh vrst brez kakšne milosti, opažam kako neznansko je prefinjena kozmična zavest, ki nam dosledno pušča svobodo izbire, ne da bi se očitno utelešala kot "bog," temveč nam skozi bitja da vedeti za svojo prisotnost. Iz tega sklepam, da se večini komaj sanja kako veliki smo, saj tudi "kurdsko dekle" ve da ji od boga dano življenje kratijo narodi na katerih je naseljeno njeno pleme in jim meči vojn pobijajo sanje o svobodi...

ja, Svit, hvala za lepo misel. gre za to, da se je iz njihovega boja in dejstva, da živijo v štirih državah, porodila praksa demokratične konfederacije, in dvom v obstoj nacionalne države kot edimo možno telo svobode nekega naroda. že dolgo razmišljam o tem. v vsem je še veliko romantike, toda usužnjevanje se prične med spoloma, ki ga lahko posveti zakon, ki je svet. situacija za šibkejšega postane brezizhodna. mož moje prijateljice, ki je invalid, je nasilen do nje in zelo težko ji pomagam. če se zateče k meni sem kurbir.

tega je malo dost.

lp, Svit,

m.