Spet z jutrom upanje zaveka v dih,
polnočje so zvonovi odzvonili,
zaspali kot golobi so pod krili,
brez nade svet bi bil že mrtev, tih.
Vihrajo v zimski dan ponarodele
v niansah gor, mest, rek, morja, svobode,
so stari pevci peli nam – da bode,
a tujke vse domačnosti zajele.
Je domovina sveta rodna gruda,
država slab krojač usodi njeni,
se v domu mačeha otepa truda.
Morda kdaj meje zbriše ura huda.
Ko več ne bo človeka, ki le pleni,
ne bo več zvena – hočem, moje, meni.
Naj ponarodela bode tudi tale tvoja pesem, Poetesa Irena! Z užitkom se sprehajam ob pomenljivih besedah in lepo tekočih rimah ...
Naj ti ob tej priložnosti zaželim v novem letu eno samo, a vendarle železno željo: Naj ti bo dano ga užiti ob krepkem zdravju!
Srečno, Irena!
Sašo
Lep sonet, draga Irena, z mislimi in željami, ki so se me močno dotaknile.
Naj ponarodijo saj:
"brez nade svet bi bil že mrtev, tih."
in ta naša ljuba, ljubljena, rodna gruda, bi nam ne bila ne dom ne domovina ♡
Bodi lepo!
Marija
Iskrene čestitke k ponarodeli o praznikih, draga Irena in še bogato bero vsebinsko bogatih pesmi, zapisanih v najrazličnejših pesniških oblikah ti privoščim;
Lepe praznike in srečno 2024 tebi in vsem tvojim,
Breda
Irena, domovine ne damo, zato naj:
"ne bo več zvena – hočem, moje, meni". Naj bo le domovina! In mi z Njo!
Vse Dobro želim, Caki
Hvala vam, za prebiranje pesmi, za vse dobre želje, lepe misli.
V prihajajočem letu naj vzbrsti in rodi le dobro!
Srečno
Irena
Čestitke k sonetu tudi z moje strani,
lp, Ana
Najlepša hvala, Ana.
Srečno!
pi
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: pi - irena p.
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!