Rad bil bi bela ptica

ki leta čez nebo,

bil lastovka, sinica

ki poje pod goró.

Rad tih bi bil studenec

ki vre izpod planin,

cvetočih rožic venec

sred zélenih dolin.

In bil bi krošnja v drevesu

ki sredi gozda šelesti

in bil bi list v divjem plesu

ki silni veter ga rodi.

In bil bi lučka sred noči,

na travniku v poletnem mraku.

Morda v hiški kraj vasi,

morda na sivem mestnem tlaku.

In bil bi bilka na planjavi.

Se zibal v ritmu melodij

ki piše vetrič jih sanjavi,

neskončni mojster poezij.

Lahko je ptici vrh goré,

svobodno, prosto leta,

studenec brez ovire vre

se v zmote ne zapleta.

Ptica v kletki moj je duh,

ljubezni izsušen studenec,

sem list v krošnji mrtev, suh,

uvel je sreče moje venec.

Za vedno ugasnjena sem luč.

In mrtva bilka sredi trav.

Do sreče sem izgubil ključ,

ne bom ga več, ne bom iskal.

Tomaž Berginc