Vedno je bilo in vedno bo; vdih, izdih ...

Življenje nam najprej postreže s priložnostjo, preizkušnjo, prednostjo, oviro, veseljem, vprašaji, klicaji, narekovaji. Vsem enako.

  Nekega zanesljivega vodnika ne dobimo, dobimo pa marsikaj drugega; osebe, ki nam prekrižajo življenjsko pot, osebe, ki kot letni časi potujejo ob nas. Tako se tudi vse spreminja.

  Lekcije so včasih nerazumljive, včasih preveč optimistične, spet drugič neuporabne, seveda navidezno. Učimo se, kot pač zmoremo; etapno, hipno, nepredvidljivo, spremenljivo, lepljivo. Vse je v redu, če le se ne obremenjujemo impulzivno. Kot vemo, v Življenju je ogromno impulzov, ko jih enkrat vsaj za silo prepoznamo, jih znamo razvrščati.

  Imamo sebe, edino osebo, ki nas pozna do potankosti, edino, ki nas ima neizmerno rada, nas spoštuje, sprejema točno takšno kot smo. Pa to prevečkrat spregledamo. Brez potrebe.

  Ljudje nam izrekajo želje; iskrene, morda obrabljene, prepisane, preveč porisane ... A sami v globini vemo točno to, kar čutimo. Skromnost je vrlina, ki je obdana s Svetlobo (z zlatom je samo v pravljicah in pri nepoštenosti), skromnost greje, nudi zavetje, nove priložnosti.

  Drage poetese, poeti, naj vsak dan vzide sonce, naj ptički ne prenehajo peti, naj se oceani nikoli ne umirijo, naj trni na vrtnicah nikoli ne odpadejo ... Naj vam bo vse to mogoče opazovati še naprej, dokler bodo obstajale lepote Življenja.

  Vse dobro prav vsak trenutek na vaši poti Življenja.

Stojan Knez