Mogoče premalo kompliciram,

ali le preveč globoko se v stvari zaziram. 

Ker sem radovedna, vse analiziram,

pred novostmi duri ne zapiram. 

Rada z rimami sem očarljiva,

marsikomu moja poezija pač ni zanimiva.

Enostavna je, preveč pogosta,

stkana iz navadnih je besed, preprosta.

Saj nima bogate fonemske zasnove,

že na začetku, ko iščem naslove.

Premalo uporabljam paranomazijo,

da bi opisala svojo čutno invazijo.

Se zapletem v ta nesrečni asidenton

in zato nastane enoličen ton.

Na pravem mestu noče bit katafora

in v pesemi izgubi ustrezna se metafora.

Včasih mi naglas nagaja,

se na pravih mestih ne poraja.

Ritem se preriva in zaganja

ven iz metruma se sklanja.

Večpomenskost mojega jezika, 

je nasprotujoča vsakodnevna slika.

Kot oksimoron je v nenavadni povezavi

vedo zavozla se in zatakne mi prebavi.

Mnogo tujk me bega, 

ne zapomnim se pomena.

Zato napišem to kar čutim,

prav tako kot se takrat počitim. 

Res nerada kompliciram, 

vse preprosto si razlagam in seciram.

Moja pesniška beseda je izrazna,

prav zato ni prazna, ne porazna.

A če zate ni dovolj bogata, 

pusti ji, svobodo preobrata.

Ni namen moj biti slavna,

mogoče včasih le zabavna.

To le moj je notranji sveta ustroj,

ki ga dajem v svet kot pesniški opoj.

olgasem