ta zgodba je vesele narave.

poznamo jo že vrsto let.

oto pestner je čakal vlak,

vsaj tako je pel, vlak pa ...

se zapelje na očetovo njivo

iz asfalta in drobcev stekla,

ti si moj junak, ata,

praviš, da si se za to boril.

ampak only just se zemlja odpre.

ampak only just prispe vlak.

kupi vogue, komsomolskaje pravde pa ne,

moj ata, kapitalistični kulak.

moj ata je zgradil nebotičnik

in se z njegovega vrha poscal na križišče.

rekel je: čutim šrapnel,

a psa nismo nikjer več našli.

in vagonček se zapelje na očetovo njivo

iz asfalta in drobcev stekla,

ti si moj junak, ata,

praviš, da si se za to boril.

praviš, da imaš dovolj obeležij.

da je heroj ta, ki bolj žeži,

da preživi ta, ki ima več jeklenk.

praviš, da so vojne nujne za porast bralne kulture,

praviš, da se ti jebe za zgodovino,

ki bi rada bila v čitankah ...

ampak only just se zemlja odpre.

ampak only just prispe vlak.

kupi vogue, komsomolskaje pravde pa ne,

moj ata, kapitalistični kulak.

ta zgodba je vesele narave.

ob njej grizljaš kinder surprise in moliš.

moliš, da bi budale doumele,

kako pomembno je kričati in zraven zreti v prazno.

in lokomotiva onečasti očetovo njivo

iz asfalta in drobcev stekla,

ti si moj junak, ata,

praviš, da si se za to boril.

ampak only just se zemlja odpre.

ampak only just prispe vlak.

kupi vogue, komsomolskaje pravde pa ne,

moj ata, kapitalistični kulak.

Matej Krajnc