***
dubim na glavi
nedalek od peščanog spruda
gde se brčkaju konji – ne konji
... klub neplivača
boljim od jahača
ambicija guši
polivalentnost, ne smeju
... dalje u dubine
sahranite me sa bradom
zato što volim ovu svedenu
umetnost, pod zastavom
... crvenom od stida
ja, jato na livadi,
u jezgru jaja u gnezdu graja
gde plodovi ne rastu
... na livadi
V pesniškem subjektu pravzaprav ni distanc in razdalj vidnega sveta, v katerem se lahko žonglira med izgovori. Edini odmik je gnezdenje v sebi, kjer se lahko povsem razkrijejo in izrečejo neizbrisljive prave podobe in čutenja - in s tem tudi sram. Čestitke!
Milan Ž.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: dejanivanovic
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!