Sveže je zunaj, zimsko nebo,

v ivje je drevje odeto,

vhodna se vrata neslišno zapró,

zvon oglasi se v temó.

Hitrih korakov se navkreber povzpne,

domačinki stezica je znana,

dokaj pogosto hodi po njej,

navadno že zgodaj, zarana.

Domači teren ji je dobro poznan,

vsak grmiček ob poti in skala,

oglašanje ptic, šumenje vodá,

narava s tihoto obdana.

Prelep je razgled na njeno dolino,

kjer še zadnje meglice ležijo,

ko proti góram pogled svoj upre,

v jutranjem soncu žarijo.

Vedno hitrejši je njen korak,

ko zasopla približa se vasi,

hvaležna naravi, za trenutek vsak,

ki vsak dan iz hiše jo zvabi...

Tukaj od nekdaj je njena rodbina

in tukaj bo vedno njeno srce;

njen dom in do konca zemske poti

neugasla ljubezen bo njena.

tolminka