Ljubezen moja,
ki večno v duši moji bivaš;
ki angelske so roke
te v zibko mojo položile,
da življenja mi skrivnost odkrivaš...
Radosti,
čudežev premnogo.
na pot si mi nasula,
v nežni skrbi,
da roža mlada ne bi se osula.
Z menoj si rasla,
v tisočerih solzah bolečine
si se prerodila;
v žalosti,
v trpljenju
podobo svojo si kalila;
globoko
v skalo trdno
korenine si pognala,
z vsako solzo
le še lepša,
še svetlejša boš postala.
Ljubezen moja,
podaj mi svojo dlan;
vodi moj korak,
ko plašno opotekajoč
na razpotju se ustavi.
Znova,
vedno znova
naj ga vodi tvoja moč.
Ker,
ti veš.
ti znaš,
ljubezen moja....

Mojca Žugman