Ko se razgrne noč,
neznana tiha žalost objame srce.

Duša se ozira
po prehojenih poteh,
iz blata lušči bisere kristalne,
ki ostali poteptani
so nekje na tleh.

Iz skrivnih kotičkov
skrbno zaklenjenih soban
kakor bujno rastlinje
iz dehteče pomladne zemlje
spomini privrejo na plan.

Misel nevidna jih objema,
med njimi išče izgubljene sanje,
v venček spleta jih cvetoč,
da z jutrom novim
mogla spet živet bi zanje.

Mojca Žugman