Utrujeni

Kraj je utrujen od mojega zraka,

od besed, ki polnijo obstoj.

Če se srce v pogovorih zmede,

vse, kar rečem, postane v duši hvalnica.

Ko se znoči, ljubezen moja,

mi oči romajo po poljanah

in srečajo cvet ustnic

in vse vile ponorijo od moje norosti.

Usmili se me, polna luna,

ki se smeješ nad hribi,

s srcem iz somraka in svetlobe.

Obraz ti hrepeni po roki,

zato se večaš,

dokler ne zaspim v tvoji toploti kot otrok.

Dokler trajava.

*

Približno nekaj takega  :)

lp

i

Mogoče približno nekaj takega:

UMORAN

Umoran sam

od očekivanja

od riječi

koje dosađivaju

mom postanju.

Tko god zbuni

moje srce

u razgovorima

 sve što kažem

postaje u duši himna.

A kad padne noć

ljubavi moja

oči mi počivaju

u poljima

i susreću se

s cvijetom usana

i sve vile polude

od mog ludila.

Smilujem se

punom mjesecu

koji se mi smije

u brdima

radujem se

kad ga vidim

zato ga ne smatram

osumnjičenim.

Moje lice je

od sumraka svjetlosti

a srce mi čezne

za nježnom rukom

pa svoju ispružim

dok ne spavam

kao dijete

dok mi temperatura

ne potraje.

Hvala Irena.

Lp

Faeq

Hvala Žiga lev.

Lp

Faeq

Iskrena izpovedna pesem in ob moji lastni interpretaciji še dve nadve zanimivi. Zato naj jo vsakdo posrka v svojem občutenju. Čestitke!

Milan Ž.

Hvala Milan za podčrtanko.

Lp

Faeq