spomnil si me na nekega samuraja izpred parsto let. približno ..., da so umrli zaman, govori preračunljivi duh trgovcev iz osake ..., nobena smrt ni zaman! 

nekako tako, mnogo so razmišljali o smislu smrti, torej življenja, borbe in ugotavljali, da je človek moralen le, če se (v dilemi) odloči za smrt.

še danes to prežema njihovo kulturo in se verjetno podobno kot ti, zjutraj uglasijo s planetom.

vsaj resni so pri vsem skupaj, predvidevam.

seveda, številke pojejo svojo pesem (mislim odnos do kitov in delfinov) itn.

pa to je druga pesem in ravno ta preskok iščemo. mislim, da ni zaman.

lp

OJ, miko,

zanimivo, ja, zaradi vsakodnevnega uglaševanja s Planetom se mi ne zdi zaman kar počnem, kajti čakati da bo nekdo drug ali da bodo drugi to storili je nesmiselno, nekoristno...ker živimo v nekakšnem nizu kot postavljene domine najbrž posamezne pobude sprožajo energijo v ta niz...torej pošiljam spodbude v kolektivno telo človeštva. To mojo lastno majhnost ne jemljem več za nezmožnost temveč kot priložnost.
Hvala za samurajski odziv neke druge in "daljne" kulture... 

Svit, dobra, kljub vsemu se uglašujemo s planetom, čeprav morda večkrat zaman! Dokler smo!

A biti je kljub temu lepo! Mar ne?

Lp, Caki

Lepa in poučna izpoved! Treba je vztrajati pri uglaševanju sebe s Svetom!

OJ, Caki, življenje je tudi glasba, ptice pojo brez dirigenta "kar poprek" toda njihovo petje ima rep in glavo.

Hvala, Nada, da vztrajnost je odlična lastnost, če se omejim zgolj nase prispevam skupnosti najboljše kar premorem: mir in razumevanje.

Lepa pesem!

Lep pozdrav, Dejan

Hvala, Dejan.

Pozdrav.