Kadar ti se prepustiš pohoti, drug drugemu sva senci.
Objemaš me, čeprav si sam, ker drug drugemu sva senci.
Potoneš v svojo klet in iščeš mojo kožo;
lesketa se v tvojih barvah, saj drug drugemu sva senci.
Vabijo te ozke steze v neznano,
kjer se prilegam tvojim žèljam, saj drug drugemu sva senci.
Sánjaš o dotikih, o sladkosti, ki se taja;
vse izginja hitro, vse prehitro, ker drug drugemu sva senci.
Ko sanjarim jaz, povzpnem se k nebu, na teraso!
Oblak zakrije vroče misli, saj drug drugemu sva senci.
Zmedeš me z glasom in s poljubom,
ki v omami skupni vstopa vame, da drug drugemu sva senci.
Telo - ovito v sanje, postaja »minnesang« poema
prežeto s tišino, ki mi prigovarja:"Drug drugemu sva senci."
Takrat zazdi se, da sva na oblaku belem
in tvoja moč prihaja in izginja, ker drug drugemu sva senci.
Hvala za pohvala, Damjana! Hotela sem zajadrati v tiste vode sanjarjenja, ko se prikradejo senčni vidiki osebnosti; o vsem tem ne spregovorimo, kajne. A je velikokrat lepo.
Nada,
lepo, da sta drug drugemu senci. To je prav poseben občutek. Hvaležna sem, da sem tudi jaz nekomu senca.
:)
Izvrsna gazela!
Ivan
Pravzaprav je lahko tudi v prekrivanju senc razkrivanje. In so čisto vsa iskanja (dvojine) pomembna. Čestitke!
Milan Ž.
Lepa in spevna gazela, čestitke!
Lep pozdrav, Dejan
Hvala za pohvalo, ki mi veliko pomeni, saj sem se dolgo spraševala, kako naj izrazim tisto prikrito plat lastnega zavedanja; kaj vse se dogaja v samoti lastnih misli in želja! Ta gasela pa seveda kaže na lepo notranje doživljanje. ...
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Nada
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!