V bistvu sva si tujca, čeprav lahko skoraj z gotovostjo rečem, da se poznava že zelo, zelo dolgo. Zaupam ti bolj kot večina lastnemu bratu ali so-vojaku. Vedno bolj me prežema občutek, da sva eno, da zna en sam poljub na usta podreti vse meje, ki so kdajkoli obstajale. Prvič v življenju imam občutek, da že vse vem, da se določene stvari morajo zgoditi in da sva ustvarjena za ljubezen; ljubezen, ki se poraja v vsakem, še tako drobnem kotičku telesa, v vsaki celici, v vsaki pori. Skupaj sva eno, združena v Enost, daleč, daleč stran od ločenosti, ki poraja bolečino, s katero sem se dolgo, predolgo borila.

Tukaj si. Miren in zbran. Kot da ne vidiš viharja, ki divja v mojem telesu, kot da čustva ne obstajajo. Pravijo mi, da širim ljubezen in svetlobo in da izžarevam prav posebno, enkratno energijo. Res je in tega se tudi sama vedno bolj zavedam in nekje globoko, globoko v meni vem, da si ti razlog za to. Našla sem manjkajoči košček, tisti del sebe, ki že dolgo tava drugje in zdaj manjka še čisto malo, da se vrne nazaj, da najde svoj pravi dom.

Tvojega pravega imena na poznam, saj si nekoč oddajal drugo vibracijo, ki je izžarevala popolno skladnost – skladnost duše in imena. Praviš, da sva si popolnoma različna, a hkrati je to izredno zanimivo. Želiš vstopiti v moj svet, svet uma, ki ga počasi, načrtno in zavestno zapuščam, a hkrati ne veš, da se že leta trudim vstopiti v tvojega, ki je popolnoma drugačen, na trenutke celo popolnoma tuj. Bežim iz glave, uma in od lastnih misli. Utiram si pot do ustvarjalnosti in umetnosti. Utiram si pot nazaj k sebi in kot vedno je tudi tokrat na preizkušnji moja hitrost in nestrpnost. Hrepenim po objemih, poljubih, združitvi in marsikdo bi dodal »končno odhaja tvoj racio« in nemo prikimavam »tudi za to pride čas in ta čas je že tukaj.«

Plešem zadnji ples, ples povezan z okovi, pravili, vsem naučenim in ko se zazrem v tvoj obraz, opazim tvoj nasmeh in nasmehnem se še sama. Odvržem vse naučeno, pozabim na pričakovanja drugih, ne skrbim več za tujo moralo, le sem… sem in obstajam. Plešem iz čiste radosti, odprtega srca, brez pričakovanj, brez »nabijanja ega« kot bi rekli nekateri. Gibi so spontani, lasje razmršeni, usta pa razpotegnjena v en sam veeeelik nasmeh. Uživam in v vse to potegnem še tebe in vse navzoče. Prostor je poln energije radosti, poln smeha in veselja, poln pozitivne energije, kot da bi šli vsi na ene dolge, sproščujoče, brezskrbne počitnice.

Svet okoli mene dobiva barve, vedno več je svetlobe in vse to se le še širi. Kot praznovanje starih plemen, kot ples ob ognju, ki privablja dobre duhove, proseč za rodovitno zemljo, obilje, zdravje in srečo.

Glasba se stopnjuje in tudi glasnost na plesišču narašča. Gibi so vedno hitrejši, poskočnejši, plesalci vedno bolj nasmejani, veseli, razigrani. In počasi, počasi se vse skupaj začne umirjati. Gibi postajajo nežnejši, glasba tišja, premiki počasnejši. Vse se umirja kot ob sončnem zahodu, ko se čaka na luno in zvezde, ko svetloba odhaja in da priložnost zvezdam, mesečini, romantiki. Prisluhnem in zdi se mi, da slišim šumenje valov in šelestenje listja ob nežni sapici vetra. Zaprem oči, uživam in se niti ne zavedam, da sem vse to skreirala sama in to samo s predanostjo sebi, sledenjem svoji duši. Skreirala sem si enega najlepših trenutkov svojega življenja in v vse to povabila in pritegnila še celo kopico drugih, ki so to želeli. Pričarala sem čarobne trenutke vsem in po dolgih, dolgih letih sem še sama zopet začela verjeti v lastno pravljico. Pravljico, za katero sem bila že dolgo prepričana, da ne obstaja več, saj v realnem življenju ni prostora zanjo.

Danes vem, upam in zaupam v lastno srečo, pa čeprav brez dimnikarčka, štiri peresne deteljice in konjske podkve. Danes vem, daje vsak sam kreator svojega življenja in da so pričakovanja drugih le pritisk okolice, kateremu prepogosto podležemo. Danes vem, da vsak izbira svojo resnico, svojo zgodbo in svoje življenje. In danes lahko mirne vesti rečem: »Izbrala sem tebe, tebe in samo tebe. Imenuješ se Življenje in prav je, da se podpišeš z veliko začetnico.

INA TAR