Vse moje zgodbe so podobne. Morda sem kot slikar, ki riše vedno isto pokrajino, kot komponist, ki nenehno sklada svojo edino sinfonijo... Pa vendarle, iz kroga prežvečenih besed, iz kroga začaranih misli občasno uidem in le hip je dovolj, da se pred mojimi očmi razbohoti neskončno prostranstvo mreže, ki sem jo pletel vsa ta leta.
Vsaka podobnost izgine, vska misel zveni sveže, neizgovorjeno, enkratno... Prvi val navdušenja izgine pod pretvezo pomanjkanja poante, bistva, smisla... In? Komu mar?
Iskanje pomena sem odputil še zdavnaj, v času ko sem se igral s formo in ko sem želel risati s stavki – v času ko se mi je zdel mnogoteri pomen vsake besede popolnoma zadosten.
In ja, vse je le pesem!

Jerry