Zakajena provincijska čakalnica, ob progi,
ki pelje na mistični vzhod.
Samovšečni, majhni ljudje,
rumenih zob in ohlapne kože.
Besede padajo iz njihovih ust,
le nekatere dolgo lebdijo na gostem cigaretnem dimu.
Moja roka tekoče izpisuje črke še preden jih izgovorijo
in šele mnogo pozneje poskušam poiskati pomen izgovorjenega.
Mrzel dih odprte nižine, neka majhna in umazana reka – pot,
ki jo moram prehoditi.
Prizor je nem, vse je tiho in niti v sanjah jim ne mislim dati zvoke.
Ritmični kovinski zvok kolesja vlaka – to da!
Nisem niti čutil ko me je zapeljal v nezavestno stanje sproščenosti.
Z nepojmljivo hitrostjo sem poslal misli
v raziskovanje tujih počutij
in ravno tako hitro sem jih dobil nazaj.
Moral sem izklopiti tudi vonjave.
Še težje jih prenašam kot zvoke.
Razen vonja tvojega telesa, tvojih las…
Dovolj materiala za roman, za trilogijo, za tisoč strani!
In premalo za pesem, ki bi imela smisla ali pa vsaj začetek in konec.

Jerry