Reka mogočna
pod Šmarno beži
turkizna nje barva
se v sivo spremeni.

Ko breg ti prestopiš
premajhni smo vsi
da ustavimo tvoje
mogočne sledi.

Kjerkoli potuješ
tam naša je pot
deliš nam obilje
ali trnovo pot.

Prelepa mogočna

polna čudes

nevihte oblak
kot škaf zlomi se.

Zdaj biješ in tolčeš
z bičem vihtiš
po hrbtih in prsih
življenje greniš.

Le vžgi, le vžgi
še petkrat, še več
slovenci navajen
prenesti smo vse.

Nas skušali streti
premnogi nas že
poskusi zdaj srečo
na nas zdaj še ti.

Nas bičaš, nas lomiš
skušaš nam moč
samo vedi v srcu
in slogi je moč.

Le podri, le razbij
skušaj nam moč
že mnogi pred tabo
poskušali so.

Naenkrat  enotni
družina smo vsi
se spomnimo dedov
kot eno so bli.

Pozabli ne bomo
lekcije te
učili vnuke
poslušati te.

Aleš Kastelic