ZIMSKA IDILA

Mi znaš povedati, iz katerega naslova je vse to? Mi znaš opredeliti pomen besed, ki so obvisele v zraku? Poznaš to pesem, ki odmeva v moji glavi, a njenega naslova ne poznam? Poznaš ta občutek, ta dotik, to bližino? Poznaš ta mir, ki se je naselil v mojem srcu in noče drugam? Poznaš to tišino, to skladnost, to idilo? Idilo, ki spominja na s snegom na novo pobeljene poljane, ki čakajo na prve stopinje, prvi dotik, prvi korak, prvo sled, prvi vtis…

Počutim se kot otrok, ki radostno zre v snežinke z velikimi očmi in zre v nebo in uživa v čarobnosti vsakega trenutka. Stoji v tišini, v topli sobi, zre skozi okno in hkrati napenja ušesa v pričakovanju, da bo dimniku končno zaropotalo. V pričakovanju Božiča, Božička in daril je vse še bolj čarobno, skorajda magično.

Na dvorišče zapeljejo sani, na katerih sedita predšolska otroka - deček in deklica, vesela in razposajena ter glasno spodbujata očeta naj teče še hitreje, še odločneje. Uživata v snegu, ki prši po zraku in razmetava snežinke skoraj meter od tal. Čarobnost trenutka, zimska idila, pravljica, ki smo jo deležni le redki izbranci, ki še verjamemo vanje in preživljamo konec leta v krajih, ki jih prekriva snežna odeja.

 

Ljubim te prizore, to radost, to družinsko idilo. Ljubim to spontanost, to čarobnost, ta notranji mir. Ljubim to brezskrbnost, navdušenje, pričakovanja. Ljubim vse, kar ozre oko in občutim vedno večji mir.

Ali res potrebujemo družbo majhnih, neobremenjenih otrok, da se radostimo bleščeče beline, globoke tišine in čarobnosti, ki jo doživljamo ob pristnem stiku z naravo. Ali res ne znamo prisluhniti tišini, naravi in preživeti vsaj en sam, samcat dan sami, v tišini, stran od radia, televizije in ostalih še sodobnejših naprav?

Smo res odrasli prenehali živeti? Smo resnično pozabili na svojega notranjega otroka, ki hrepeni po igri, po zabavi, po brezskrbnosti trenutka? Mar smo postali roboti, ujeti v materialnost? Je resnično potrebno tako hiteti, da včasih prehitimo samega sebe pa tega niti ne opazimo? Smo res ujetniki časa in navad? So pričakovanja drugih resnično tako zelo pomembna, da pozabimo živeti? Smo res pripravljeni plačati ceno za vse to? Se resnično ne zavedamo, da je ta cena včasih tako visoka, da terja odrekanje lastnemu življenju, lastni svobodi, hrepenenju duše?

Odprem oči in se zamislim. Čarobnost trenutka izgine, težave ostanejo. Toda, ali mi je treba vse to čisto takoj rešiti? Ne, ni potrebe. Zaprem oči in ponovno potonem v tišino in mir. Počutim se tako popolno, tako srečno, da sklenem, da naj pričakovanja drugih ostanejo to kar so in da jim ne bom več skušala na vsak način, vselej in takoj ustreči. Ne rabim, nočem, ni mi treba. Kdo pa so oni, da mi določajo kaj smem in kaj ne? Kaj nisem jaz tista, ki se odločam in ki kreiram lastno usodo? Seveda da sem in od danes naprej bo moje življenje popolnejše, lepše in bolj spontano, saj sem se odločila zase.

 

 

INA TAR

Komentiranje je zaprto!

INA TAR
Napisal/a: INA TAR

Pesmi

  • 04. 12. 2023 ob 22:07
  • Prebrano 99 krat

Uredniško pregledano.

Zastavica