Ob Dravi šumeči, ob reki peneči,

sprehaja se dekle zalò.

Njen bledi obraz v bridki nesreči,

toči bolečo solzò.

Njen glas je otožen, vzdihuje

premika se težko telò,

iz prsi tožba se čuje,

za njim, ki jo pustil je samò.

Pustil jo je sámo z otrokom,

ki brca veselo z nogò,

in čaka, da z gromečim se pokom,

izvije iz nje na svetlò.

Le s čim bo hranìla otroka?-

ji solze obilno zavro,

le kaj mu bo dala ta roka,

ki vsi so ji dali slovo?

Starši, sorodstvo, njen ljubi,

so jo pustili samo:

hoteli so, da se izšola,

doseže primerni nivo.

Postala je staršem v sramoto,

saj dala je njemu roko,

z njim pa zašla je v pohoto,

rodila bo dete drobno.

Izkoristil je njeno dobroto,

in njeno dušo mehko,

na njej preizkušal je moškost,

pobegnil, jo pahnil na dno.

Le kam naj se z otrokom zateče,

kako zanj naj skrbi,

če še zase nima denarja,

in že en teden na ulici spi?

Zazre se v Dravo šumečo,

res nekam vabljiva se zdi,

da zlije se z reko ljubečo,

zares zdaj močno si želi.

To dete ljubo, dete sladko,

naj njega v reko bi vzela?

Zmrazi jo v prsih tako,

kot bi zadela jo strela.

Pogumno naredi korak

proč od reke pošastne,

kot bi naredil ga vsak,

ki plamen v njem ne ugasne.

orfej25