Nekdo mi pravi

 da se moram veseliti

šaljive pesmi zate napisati

o pasjem se življenju zdaj smejati

Pisati težko je

o pasjem življenju

še težje se smejati

še težje pesmi napisati

Saj drugi ne vedo

kako se jočem in

kako spomin na tebe me boli

zato pisati meni ni

Na licu solza sled si riše

in bol se nova spet zazna

ker pozabila rada bi trpljenje

še rajši obudila tebe v življenje

Pozabim naj – so rekli

naj bom srečna

 se smejim

naj se življenja veselim

So rekli

da svetla me prihodnost čaka

prepolna pisanega cvetja

naj pijem sladko vino

naj skrijem svojo bolečino

A meni bol težko je skriti

tvoj obraz je vedno pred menoj

sprehajam se po času tja nazaj

ko ves blestel je mesec maj

Prišli so dnevi dolgega počitka

zate in za mene

ni naju zmotila nobena

jih nevihta

Zakaj takrat želela sem v tuje mesto

zakaj ostala nisem tukaj

srečna

raje sem izbrala prašno cesto

Vsako jutro tvoj pozdrav

v očeh pa črnih tvoj nasmeh

in vprašanje

 je to greh

da skupaj sva

se rosnih kapljic veseliva

A vse bi zate na tem svetu dala

ne veš

 kaj vse bi tebi darovala

in kakšne lepi pesmi bi

o tebi napisala

V srcu svojem sem čutila ljubezen silno

sem gledala te

 ko tekal si in skakal

jezila se

 ko po pločniku si kakal

Pobirala sem jih vsak dan

pa naj bila utrujena sem ali zaspana

le da srčece bilo je tvoje srečno

sem vedela

 da v srcu mojem boš ostal

za večno

So drugi točili si sladko vino

bili brezmejno so veseli

slovenske pesmi si zapeli

A jaz sem se ob tebi grela

sem s tabo tekala  in se zate bala

so rekli

 da na licu skrb se mi pozna

zdaj vse minilo je in žalost

se v očesu lesketa

V samoti se sprašujem

zakaj je sivo to nebo

zakaj je rosno mi oko

zakaj prijatelj si odšel

in ni te več

 da bi me grel

Odšel je dragi moj in sončni žarek z njim

za vedno bo ostal v srcu mi spomin

na najina poletja in jeseni

in mrzle zime

 ko pihala je burje v temi

ko sem gledala te in ljubkovala

ko s tabo

 zlato moje

 srečna sem zaspala

Milena