Alkohol?

Ne, prosim, tega mi ne ponujajte.

Ne peljite me ponovno v pekel, 

ker sem komaj prišla iz njega.

Alkoholizem je vladal v naši družini.

Zato sem bila čustveno zmeden ostrok.

Moj oče, ki sem ga imela z vsem srcem

rada, je namreč bil alkoholik. Zato je bilo

moje otroštvo prirejeno dvojnemu in zmedenemu 

življenju. Doma sem vedela, kaj se bo

dogajalo, oče bo pil, pil do nezavesti,

mama pa bo v kotu jokala. Iz tega pekla

sem lahko pobegnila le na en način, da

sem bila zunaj s prijatelji, skrivala pa sem

svoje trpljenje, da me ne bi zaničevali. Vedela

sem, kaj se bo zgodilo, ko bom prišla domov.

Oh, vedela sem!

Mama se je skrivala v kot stanovanja, oče

pa je rdečih oči in razkrečenih nog stal za

njo in jo vlekel za lase. Takšen prizor ni bil

prvič, večkrat sem videla, kako ubogo mamo

pretepa in sem zraven kričala. Oče je bil brutalen

in je večkrat pretepal mojo ubogo mamo,

tako, da sem bila resnično čustveno zmeden otrok.

Počasi sem odšla iz tega pekla tako, da sem si ustvarila

svoj svet zaradi borbe za obstanek. Nikoli nisem 

imela občutka, da bi me starši imeli radi.

Ko je prišel dan, da je zaradi alkoolizma oče

obležal na svoji postelji in ko sem se od njega poslavljala,

sem mu oprostila vse. To je mojo mamo bolelo,

ni mogla razumeti, da imam tudi očeta rada, čeprav

nam je povzročal ogromno trpljenja. Zdelo se mi je,

da me zaraditega ne mara.

Kmalu sem odrasla in takrat so se začele težave, 

ki mi jih je povzročil alkoholizem v naši družini.

Nisem mogla normalno vstopati v življenje in odnose

z ljudmi, moj odnos do dela je bil napačen in tudi

moj odnos do sebe vsekakor je bil strašna posledica

iz mladosti, začele so se psihološke težave, depresija,

socialna fobija, oziroma težave v medsebojnih odnosih,

imela sem težave pri učenju in nisem mogla doseči

akademskega uspeha. Komaj zdaj so se začele težave,

ki so bile posledice mojega življenja v družini, kjer je

živel alkoholik.

Moja mama se je rešila tega pekla, saj je našla

novega življenskega partnerja, oba pa sta pozabila

name, niti mama mi ni bila hvaležna, čeprav sem v

otroštvu dostikrat prevzemala vloge in odgovornosti,

ki bi jih morala prevzeti moja mama ali oče. Mama

ni mogla, ker je bila psihična razvalina, oče pa

zaradi alkohola.

Imam posledice, ker sem odraščala v družini, kjer

je vladal alkohol, a vseeno sem našla ljubečega moža,

ki mi pomaga skozi moja obdobja, ko bi morala čutiti

srečo, pa je ne zaznavam. Bojim se ljudi, ki predstavljajo

avtoriteto, prav tako se bojim osebne kritike. Mož je zelo

razumevajoč in mi pomaga skozi težka obdobja mojega

življenja, ko iščem odobravanje, ko želim ustreči drugim,

da bi me imeli radi.Zelo trpim, sploh, ker čutim, da hrepenim

po alkoholu, namesto, da bi ga sovražila. Čutim, da bi lažje

kontaktirala z osebo, ki ni tako stabilna in ljubeča kot je

moj mož.

Večkrat mi mož hoče pomagati, a svoje osebnosti

ne morem sprmeniti. Če imam drugačno mnenje od drugih

ali od svojega moža, sem raje tiho, ali pa se strinjam z njim,

čeprav v sebi mislim drugače.

Večkrat lažem in sem trmasta. Dostikrat reagiram pretirano

 in sem žalostna, ker mislim, če bi me mož v resnici poznal,

me ne bi maral. Na žalost pa me moj mož ceni, podpira in nikoli

kritizira.

Takšno je moje življenje.

Sem zelo nesrečna.

Občutek imam, da sem kriva za vse, kar gre narobe. O sebi

mislim, da sem grozen človek, sram me je, da sem takšna in

prepričana sem, ko me bo mož prečital, me ne bo več ljubil.

Tega se zelo bojim, ker brez njega ne bi znala, niti zmogla živeti.

Zaspanka

zaspanka