Prišla sem k tebi, v kratki, pisani poletni obleki, obuta v z bleščicami posute sandale z visoko peto in z buteljko trenutno najpopularnejšega vina najstnikov. Naslonila sem se na vrata, pozvonila, čez rame vrgla svoje dolge, naravno skodrane lase in te pričakala z očarljivo nagajivim nasmehom. Skoraj ti je zastal dih in seveda ni šlo brez besed in povabila, da preživiva večer v dvoje. Kako spontano, kako podobno tebi. Le kaj lahko naredim drugega, da se ti nasmehnem in sprejmem kompliment.

Vstopiva. Odpreš buteljko, natočiš vino. Nazdraviva in se zlekneva na kavč. Kako prijetno in varno se počutim, ko se zleknem k tebi in uživava v tišini. Zazreva se v ekran, saj ravno vrtijo dobro komedijo, katere ne želiš zamuditi. S tako gorečnostjo govoriš o vsebini, da me v trenutku prepričaš, da se ti pridružim in skupaj spremljava dogajanje na ekranu. Smejiva se, zabavava, komentirava dogodke, pripetljaje, neumnosti in niti za trenutek mi ni žal, da sva ostala doma in da se še nisva odpravila ven. Predajava se spontanosti trenutka in sva kot majhna otroka, ki so ju straši pustili sama, da si v miru ogledujeta risanke.

Prešine me misel, da so tako spontani večeri, kot so današnji, izredno redki, medtem ko druženje po lokalih, zabava s plesom in podobno lahko počaka. Tako ali tako je lokal odprt do zgornjih jutranjih ur in tudi če prideva kasneje ne bova ničesar zamudila. Sicer bova za to požela kar nekaj komentarjev na temo kje sva bila in kaj sva počela, a to ni moj temveč njihov problem.

Narediš požirek vina in najini roki se še bolj zbližata, dotakneta. Kako nežen, čuten in prijeten je ta dotik. Nepričakovan, čisto spontan, vsakdanji, a tako topel, nežen in varen občutek. Počutim se kot otrok v materinem objemu, ki mu sporoča, da je varen, ljubljen in zaželen. Koliko takih spontanih dotikov izmenjamo s svojimi bližnjimi in koliko s popolnimi neznanci. Kako malo je potrebno, da je človek srečen, kako zdravilni so dotiki in kaj vse naredi samo bližina nekoga, ki samo je.

Koliko takih in podobnih energij se izmenja na plesišču, v lokalih, na sredstvih javnega prevoza, v frizerskih, kozmetičnih in masažnih salonih? Kdo od nas se zaveda, da smo včasih tako zelo lačni bližine in dotika, da bi kar izkričali svojo samoto, a ne najdemo rešitve, ne najdemo obliža za ranjeno srce. Kdo od nas se zaveda, da lahko bližina celi rane, tako fizične kot psihične? Kdo od nas se zaveda, da lepa misel, nasmeh, dotik lahko spremenijo marsikatero življenje?

Danes oddajaš neko posebno, prav nežno energijo, ki je čisto nekaj drugega kot običajno, ko imam stalno občutek, da se moram braniti. Ko bi tako energijo izžareval večkrat, bi sigurno lažje in enostavneje našel pravo osebo, ki bi s tabo preživljala prosti čas. Nekako sem ti to že pred časom skušala to razložiti, a ker vztrajaš pri svojem, teh stavkov ne ponavljam več. Dokler se sam ne boš odločil, kaj konkretno pričakuješ od življenja in kakšno partnersko vezo bi rad imel, ti moji nasveti ne bodo kaj dosti pomagali.

Film se je končal, obsedela sva na kavču in izpila še zadnje požirke vina. Obujeva se in greva ven. Greva v svet čisto drugih, bolj živahnih in veselih energij, v svet glasbe in zabave. Greva v svet, ki je popolnoma drugačen od trenutnega, a ga zna izredno lepo dopolniti, samo pripraviti se je treba nanj in ga sprejeti.

Pomirjena sem in hvaležna za to izkušnjo, za spoznanje, da ne rabimo veliko, da smo srečni, da se imamo lepo in da partnerska veza ni vedno edina in prava rešitev za srečo. Srečno moramo ustvariti sami, znotraj nas in potem smo kot majhne lučke, ki svetijo in s svojo svetlobo prižigajo nove in nove.

INA TAR