Nikoli ne bom pozabila dne,

ko sem z mamo in očijem hodila

po makedamski cesti skozi dišeči gozd

in ko mi je mama rekla:

"Veš, ljubica, starost je grozna.."

Hotela je še nekaj dodati, pa jo je

očka grobo prekinil:

"Kaj govoriš neumnosti?  Nehaj

s takšnimi stvarmi obremenjevati otroka!"

Tega ne bom pozabila nikoli. In tudi nisem nikoli 

pozabila na te besede, ki so začele z leti kljuvati

moje srce.

Ne bom opisovala svojega življenja, ker vsakdo

ima svojo zgodbo, lepo, veselo, ali žalostno, mogoče

pa je prepletena z vsemi temi elementi.

Pisala bom o besedah, ki jih je izrekla moja mama,

čeprav ni mogla vedeti, da jih bom v srcu nosila

celo svoje življenje, tudi takrat, ko se bo bližal kraj.

Sedim na leseni klopi pred svojo skromno hiško,

z menoj je moški mojih let. Moj mož. Celo svoje

 življenje sva preživela skupaj z dvema otrokoma.

Oh, to so bili lepi časi. Vedno me je ljubil, hvalil,

me tolažil, če sem bila žalostna. Ljubila sem ga z

vsem srcem, ampak leta, ki sem jih doživljala,

so zastrupljala moje misli. Bala sem se starosti,

svojega izgleda, ko bom stara in kaj bo ostalo

od najine ljubezni? Se bova še vedno ljubila?

Stopi na zeleno trato in s počasnimi koraki začne

hoditi po majhni poti obdanimi s prelepim cvetjem.

Skloni se počasi, saj ga boli hrbet, križ, in začne trgati

lepe bele marjetice.  Počasi zopet pride do mene

in mi nežno reče: "To pa je za tebe, moja draga

ljubezen." 

"Hvala srček, hvala tisočkrat " in sprejmem v roke

šopek cvetja. "Ne bi bilo treba", mu nežno rečem.

"Oh, za tebe bi naredil še dosti več!" 

Primeva se za roke, najini prsti se prepletajo,

oči žarijo kot nekoč. Ljubezen v srcu gori z

velikim plamenom in ugasnila jo bo lahko le

neusmiljena "Matilda", ki se nama bliža z vsakim

dnem bolj.

Moje oči postanejo žalostne. Začnem razmišljati o

najinem koncu. Kdo bo šel prvi? Srčno rada bi,

da bi moj ljubi živel dosti dalje od mene. A glej,

prikrade se mi obupna misel: Ne, ne smem ga zapustiti,

 žalostnega, brez moje ljubezni. Ne sme čutiti to strašno izgubo

nekoga, ki ga je celo življenje ljubil.  Preveč bi ga bolelo. Boljše je, da on

prvi gre tja daleč v neznano, čeprav bo zlomljeno moje srce.

Ampak jokala bom jaz, mene bo pretresala neizrekljiva

bolečina. Ja, on tega obupa ne sme čutiti.

Tako sem razmišljala, ko začutim zopet dotik njegovih

rok.

"Pridi, draga, danes bom jaz pripravil večerjo!" In počasi

stopiva v hišo, prazno, le midva sva tukaj in najina

ljubezen.

Pride večer kot vsak dan in skupaj leževa v posteljo

ter se primeva za roke. Najini prsti se zopet prepletejo

kot vsako večer pred spanjem.

Slišim še njegov glas: "Si vzela zdravila? In tableto proti

bolečinam?"

Ja, moj dragi, vse sem vzela prav tako kot ti. In zaspala

bom s pridihom nežnosti in ljubezni, ki je najina spremljevalka.

A misli zopet bežijo in sprašujem se: Kdo bo prvi odšel?

Hočem odgnati misli, ki se mi vsak večer vračajo, ko srečna

zaspim s svojim dragim možem.

Ja, konca ne poznam. Ampak bo krut in zlomil bo neko srce,

da bodo solze tekle po obrazu. A zdaj sem še vedno srečna.

In je imela mama prav, ko je rekla: "Veš, starost je grozna,

moja ljubica." Spominjam se njenih besed in slana solza

mi zdrsi po licu, ko čutim toplo roko svojega moža in

srečna zaspim. 

Koliko noči še? Koliko dni?  In kdo bo prvi odšel?

Ja, starost je grozna in hkrati lepa, če se oba imata iskreno

rada in si pomagata.

P.s.; Ne privoščim je nikomur, a glej, sama pride....

Zaspanka

zaspanka