Tipičen človek vsakdana s vcepljeno travmo egoizma. Kje je človek človeku?

Vse dobro in mir? Za vse!

Lp, Caki

mogoče življenje je travma, ki bi ji radi ubežali v neko iluzijo sreče. samoograjevanje mora biti nek strah, ki ga premagujemo s samopotrjevanjem v neštetih oblikah. sicer pa, lepo je biti tako pameten, toda, družba, mentaliteta je nek gromozanski predsodek. dostikrat vidim, da dialog ni mogoč, med prenapeteži vseh vrst, tisti bolj odprte glave pa so itak zajebanti.

in še normativov v vsakdanjosti ni. nekakšna umetnost je postavljati meje. recimo, govorim o ljubezni, pomoči itn, toda, kaj potem, ko te nekdo prične klicati sto krat na dan in ne razume, noče razumeti, ko mu rečeš, da ti to preseda. 

ni umerjenih in umirjenih ljudi več.

lp, Caki, vedno se razveselim tvoje misli,

m.

Miko, strinjam se s teboj, ko praviš: "ni umerjenih in umirjenih ljudi več" ..., je pa zato tu tvoja razmišljajoča pesem s predstavitvijo "človeka mojega vsakdana", ki je vredna vse pozornosti bralca; zapisana ne bo preminila kot veter;)))

Lep pozdrav,

Breda

Životni ciklus (ne)prolaznosti!

LPI

Ja, krasno. Morda v razmislek - drugi del je malo preveč razširjena razlaga prvega in je nekako nepotreben, Kot žuganje, očitek, kar bi moralo biti prepuščeno kritičnem bralcu.

 ... Po moje že prvi del jasno izpostavi srž, ki se je je pesem hotela okleniti...

 ?

hvala koni in Ivan. ja, Lidija, se opravičujem za pridigarstvo. hotel sem poudariti, da tega mojega somestjana ne vidim kot slabega, saj vsi nekako gremo po liniji najmanjšega odpora in imamo to za ekonomično. če smo v tem kratkovidni, bog pomagaj.

konec se mi zdi patetiš. mogoče kaj spremenim.

hvala,

lp, m

Če kaj spremeniš, me opozori, da ne izgubim sledi ... ;)