Morebiti dobiš idejo

pod težo časa,

seseden sam vase

je smrtno ranjen

prve snežinke - 

med starimi latami

Hvala, Marija, nekja sem že nabral, manjka mi zadnja linija, namreč:

Le veter veje

med starimi latami ...

Drugače pa zbiram pesmi o kozolcih eno sem našel od

Andreja Režuna

Stari kozolec

Stari kozolec

majavo stoji,

ga veter poboža,

škriplje, ječi.

Brana razmajana,

podna več ni,

gori nad glavo

pa šperovc trohni.

Hrastovi stebri

vlivajo mu moči,

pod njimi pa kamen

se od teže razpoči.

Slamnata streha,

obrobe ni,

kot skuštrana glava

slama štrli.

Voz pod kozolcem

konec stori,

vprege ni,

so konji odšli.

Na koncu zaplankan,

nobenih desk ni,

na zarustanem žeblju

še ena visi.

Stari kozolec

omagal bo zdaj,

nikogar več ni,

da mu povrne sijaj.

Ali pa tale zanimiv podatek:

 Kozolec – ime je dobil od svetega kozla, posvečenega bogu Perunu, poganskemu bogu strele. Na kozolce so nekdaj pritrjevali drevesno rogovilo in za njo zataknili snop žita – darilo Perunu. Perun zato ni metal strel v svojega kozla in v darilo, namenjeno njemu.

Na poljih stojijo samotni kozolci - harfe vetru – kot jih imenujejo tujci, ki z občudovanjem strmijo vanje, ko hitijo po cestah mimo njih. Ali domači in tuji turisti vedo, da je kozolec -  toplar uvrščen v sam svetovni vrh izdelkov ljudskih, nešolanih stavbarjev. Na mnogih teh častitljivih lepotcih danes visijo reklame za proizvode moderne industrije!