
Morebiti dobiš idejo
pod težo časa,
seseden sam vase
je smrtno ranjen
prve snežinke -
med starimi latami
Hvala, Marija, nekja sem že nabral, manjka mi zadnja linija, namreč:
Le veter veje
med starimi latami ...
Drugače pa zbiram pesmi o kozolcih eno sem našel od
Andreja Režuna
Stari kozolec
Stari kozolec
majavo stoji,
ga veter poboža,
škriplje, ječi.
Brana razmajana,
podna več ni,
gori nad glavo
pa šperovc trohni.
Hrastovi stebri
vlivajo mu moči,
pod njimi pa kamen
se od teže razpoči.
Slamnata streha,
obrobe ni,
kot skuštrana glava
slama štrli.
Voz pod kozolcem
konec stori,
vprege ni,
so konji odšli.
Na koncu zaplankan,
nobenih desk ni,
na zarustanem žeblju
še ena visi.
Stari kozolec
omagal bo zdaj,
nikogar več ni,
da mu povrne sijaj.
Ali pa tale zanimiv podatek:
Kozolec – ime je dobil od svetega kozla, posvečenega bogu Perunu, poganskemu bogu strele. Na kozolce so nekdaj pritrjevali drevesno rogovilo in za njo zataknili snop žita – darilo Perunu. Perun zato ni metal strel v svojega kozla in v darilo, namenjeno njemu.
Na poljih stojijo samotni kozolci - harfe vetru – kot jih imenujejo tujci, ki z občudovanjem strmijo vanje, ko hitijo po cestah mimo njih. Ali domači in tuji turisti vedo, da je kozolec - toplar uvrščen v sam svetovni vrh izdelkov ljudskih, nešolanih stavbarjev. Na mnogih teh častitljivih lepotcih danes visijo reklame za proizvode moderne industrije!
Komentiranje je zaprto!
![]()
Napisal/a: Matej Krevs
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!