Kaplja, ki nemirno po listu polziš,
zakaj tako urno na zemljo hitiš?
Te ona posrka, se v njej izgubiš,
svoje kratko življenje ji s tem podariš.
Usoda nam takšno je pot namenila,
je iskra življenja v vsaki od nas,
morda se bom res v zemlji zgubila,
ko prelepi cvetlici bom dala svoj čas.
Prelepa cvetlica je odprla svoj cvet,
njen vonj je veter ponesel v svet.
Ta privabi čebelo, da se napoji,
marljivo njen cvet medtem oplodi.
Se spomnimo kaplje, ki je pred kratkim bila,
brez nje roža dehteča bi že ovenela,
ta iskro življenja čebeli preda,
da z njo bo domov v panj odletela.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Borut Kaučič
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!