V območju mojega, našega sonca se dogaja več ali manj vse brezhibno. Meni se ne, a to ni sončev problem. Ko pomislim, da sonc ni mogoče prešteti, se resno čudim zakaj sem tako malenkosten, pravzaprav niti ne, ker sem razvit kolikor že in po malem rastem in ker danes vem več kot včeraj, sklepam da bom zvedel še več. Dokler nisem skapiral, ker omejen na čas in prostor ne morem kaj dosti storiti, da se razvijam v nadaljevanjih, stvari jemljem dokaj preprosto, tako kot v enem dnevu nisem buden vse ure, ker se nujno moram spočiti, da bi lahko funkcioniral, tako se vrstijo tudi življenja, le da so obdobja počivanj daljša. Ključno pri tem pa je, da odkrijem manjkajoči člen spominskih povezav. Tako moji nemoči počasi usiha "ne..."

"vrh gore vstaja silno sonce

in nekdo nemočen

prezrt

kot cvet ob prašni cesti

se razveseli..."

zdravo, Svit.

pesem je dobro brati  v zvezi s prejšnjo, hiša brez temelja, namreč komu, čemu se poje hvala. 

potem bi pustil vsakemu v premislek, ali je kaj za dodati. 

hvala za tvojo iskrenost. moj obraz se stara, toda, to sonce ne zaide.

lp, m

Ah ... ko bi ...

nekoč je lahko, zakaj ne ...

lp, damjana,

m.

Hvalo naj ti pojemo, resnično.

Lp, Caki

hvala za postanek, Caki.

lp