MOJ PRIJATELJ S ČISTIM SRCEM IN DUŠO

II.  DEL

Minila so poletja in prišel je čas,

ko sem se odpravila na pot v 

daljno deželo, da znova srečam

svojega prijatelja, izobčenega

od drugih ljudi.

Niso ga marali od takrat, ko je

prijateljeval z mano. Niso mogli

razumeti, da je imel stike z belo raso,

ki jim je prinesla v preteklosti toliko gorja.

Še vedno so bili izolirani od starega veka

in se posledično še niso priučili živinoreje,

uporabe železa, izdelave smodnika, papirja, 

navigacijske opreme, vse to, kar so Evropejci

prevzeli od Kitajcev.

Moj dragi prijatelj ni spadal med zaostale

staroselce in se je boril proti boleznim, ki so jih

prišleki iz starega sveta prinesli v njihovo deželo.

Zaradi vseh teh bolezni kot so koze, ošpice, gripa in druge,

se je populacija Indijancev zmanjšala za približno 90

odstotkov, kar Indijanci v svoji duši niso mogli

oprostiti belim ljudem.

A on, moj dragi prijatelj, me je srčno objel in

mi znova daroval goreči poljub na moja

razgreta lica. Od vročine ali toplote, ki sem jo čutila ob njemu,

si želela dotikov njegovih rok. Kot da bi prečital moje misli,

me je nežno prijel za roke in jih dvignil k sebi okoli vratu.

Nisem mogla drugače kot da mu nastavim svoje ustnice,

a on se je odmaknil in me pogledal naravnost v oči.

Ne delaj tega! Ne želi si tega, so bile njegove besede,

ki so trgale moje srce na koščke. 

Zadovoljila sem se s tem, da sem lahko sedela

zraven njega in občasno naslonila glavo na njegova

ramena.

"Si se ravnala po mojih naukih"? me je radovedno

vprašal. "Seveda sem", sem mu z lahkoto odgovorila.

"Saj sem vsak dan mislila na tebe".  Usta mi je pokril s

svojo dlanjo in mi rekel: "Dovoli mi, da ti še nekaj naukov povem,

ker čutim, da osrečujejo tvojo dušo". In poslušala sem ga. Njega, njegove nauke,

njegov glas in odplavala v mislih daleč stran...."Nisi z mano" je razočarano

dejal, a jaz sem mu le stisnila roko in prosila: "Nadaljuj"-

Stisnil me je k sebi in mi nežno dejal, naj bom

s svojimi prijatelji vedno obzirna. Postrežem jim naj

najboljšo hrano, z njimi naj bom bedno iskrena in poštena.

Nikoli naj ne jemljem, kar ni moje. Spoštovati moram na

Zemlji vse ljudi, živali in rastline. Ne smem se posmehovati

mnenju drugih ljudi, jih prekinjati v govoru ali pa jim celo zameriti, ker vsakdo ima 

pravico do osebnega mnenja. Naj zadržim svoje misli zase in naj nikoli

ne govorim slabo o drugih, kajti negativna energija,

ki jo s tem oddajam, se mi bo vrnila večkratno. Vsi ljudje delajo napake, 

je še dalje govoril, ampak vsako napako je mogoče oprostiti, je z

takšnim navudšenjem govoril, da ni videl mojih solz v očeh.

"Zapomni si", je še dodal "negativne misli povzročajo bolezni uma,

telesa in duha".

Končno je utihnil in me pogledal. "Imam še sto pravil za tvojo življenjsko

pot,  a ti jih danes ne bom  povedal, ker moja duša čuti, da v mislih

nisi z menoj".  Mar je čutil, zakaj? Prišla sem do spoznanja, da tega

človeka ljubim in solze so mi potekle po licih, ker sem vedela, 

da mu ne bom mogla nikoli razkriti svojega srce, svoje ljubezni,

ki jo čutim zanj.

Prijev me je za roko in skupaj sva odšla po gozdu

v njegovo lepo z lesom obdelano hiško, na katero

bi marsikateri človek bil ponosen. Bila je prazna,

nikogar ni bilo. Ponudil mi je mehki sedež, oziroma ležišče in

se tudi on spustil nanj. Najprej mi je ponudil neki pripravek

iz rastlin, ki so baje zelo zdravilne, pa me sploh niso

zanimale. Na njegovo željo sem popila vse. Potem je

sam pripravil tortiljo in jo namazal z neko čudno

omako. Nisem ga spraevala, kaj vsebuje.

Pojedla sem vse.

Moram se posloviti in oditi čimprej od tega

človeka, sem pomislila. Preveč sem si ga želela

dotikati in neskončno rada bi ga poljubila.

Nežno me je prijel za obe roki, mi pogledal v oči

in dejal: "Vem, kaj razmišljaš. Tudi jaz bi rad,

ampak ne bo šlo. Ne sme." 

Vstal  je in njegovi koraki so se združili z

mojimi, ko sva odhajala po poti sredi gozda.

Ob koncu gozda, sva se objela, poljubila

na lice in odšla vsak na svojo stran. Brez

obljub, da se bova še videla.

Doma sem dosti premišljevala o njem in

se spraševala, ali ga bom zmogla znova

obiskati. Bilo mi je zelo neprijetno, da je

spoznal moje misli, ki so naju ločile.

Za zdaj ali za zmeraj?

Se nadaljuje.

zaspanka