MOJ PRIJATELJ S ČISTIM SRCEM IN DUŠO

I. del

Spoznala sem človeka,

kateremu sem podarila svoje misli,

svoja čustva

in sem mu bila celo življenje hvaležna

za njegove besede in da sem

spoznala njegov pogled na življenje.

Ni bil moje rase,

bil je Indijanec, s tem vam povem vse.

Bil je večkrat zaničevan in preganjan

iz svoje rodne dežele in svojega

doma. Zgubil je vse, kar je imel,

pa vendar ni obupal.

Ohranil je čisto srce,  čisto in pošteno dušo,

ki ga je vodilo po poti življenja,

ki si ga je moral sam izbrati,

nobene solze mu niso pomagale.

Pot ga je vodila v kraje, ki jih je ljubil,

v zelenje narave, zelenega gozda, ki

mu je ponujal senco v vročih dneh.

Dejstvo je, ki ga je za marsikoga težko razumeti, 

da se ni oddaljeval od svoje

prvinske narave in

naravnega ravnovesja.

Poštenost in odpuščanje ljudem, 

ki so ga prizadeli, ga je vodila

na pot brez trpljenja.

Bil je ponosen človek,

povezan z naravo, duhom, vesoljem

in s preprostimi lepotami življenja.

To mu je dalo moč, da se v svojem

-ivljenju ni zlomil, čeprav so

ga mnogokrat poniževali in teptali.

Ohranil je čisto dušo in srce,

gledal je name kot na neko novo bitje

iz vesolja. Poklanjal mi je nasmehe ter

me hotel pridobiti, da bi upoštevala

njegova načela za življenje.

Strmo me je gledal v oči, ko mi je

govoril, da moram vstati s soncem in moliti.

"Moli zase, moli pogosto, nekega dne bo

Veliki Duh uslišal tvoje molitve¨", tako

je govoril, ko mi je poklanjal najlepši

nasmeh na svetu in žareče oči.

Mar sem ga ljubila? se sprašujem še danes.

"Bodi strpna do tistih, ki so zašli s poti.

Uči se iz knjige življenja, ne bodi nikoli jezna ali ljubosumna. Vsi

ti občutki prihajajo iz izgubljenih duš.

Nikdar ne dovoli, da drugi upravljajo s tvojo potjo".

Našteval mi je še mnogo svojih naukov oziroma

prepričanj. Našteval s takšno gorečnostja in žarom 

v očeh, da sem skoraj verjela vsem njegovim

besedam.

A morala sem se posloviti od njega. Lepo sem

ga prosila naj me ohrani v spominu in obljubila,

da se bom še vrnila v njegovo deželo, k njemu.

Stisnil me je v svoj vroči objem, nežno,

s takšno toplino, da sem se s težavo ločila

od njega. Dobila sem težko pričakovani poljub,

ki ga ne bom nikoli pozabila.

Večkrat mislim nanj in na njegove besede,

na njegova razmišljanja in predvsem

na njegovo teptano srce, ki je vse

odpustilo in ki je ostalo polno ljubezni.

Vrnila se bom, vrnila se bom v

njegov objem in poslušala njegove

nauke, ki so mu pomagali skozi živejenje,

da sem ostala ponosna, da mi je srce

ostalo polno ljubezni in moja duša čista.

Je eden redkih, ki se mi je vsidral v moje srce,

v mojo dušo in spomin nanj mi pomaga

prebroditi vse težave, ki se znajdejo

na moji poti. Zato nikoli ne obupam,

tudi takrat ne, ko mi življenjska pot prinese

žalost in trpljenje.

Sonce me zjutraj prebuja, jaz pa mislim nanj.

Težko živim brez njega. Mogoče ga ljubim?

zaspanka