Bral mite o njej jaz sem večne
Pa hotel sem vselej lepote nje rečne
Ne heinrich ne brentana balada zgodbe ne pove
Ki poje lepota jo lorelaj te nesreče

Struga ta modra bistra je rečna
Naj bo ob vzpetini ona tej večna
Ljubiti nebo ki si oblakol pestri
Da nebi to storil joj naj mi srce zgori

Bila je na klifu tem ona zdaj večna
Ljubezen meni bila ona je nesrečna
Trpeli vsi lod njo soožne
Ko bližje želeli so pesmi si nje

Meni uspelo njo je spoznati
Pluti po renu in tok premagati
Na vzpetino to smrtno
Se vselej povzpeti nestrpno

Česala si ona je zlate lase
Z zlatim glavnikom kot pesem ji gre
Može nje lepota je britko prevzela
In njih življenje za večno jim vzela

Ve da bila je prekrasnega značaja
Da njo ljubilo sto je moža
Še škof ki je vedel da čarati zna
Ji je rekel da jo ljubi, oh blažena bodi vrlina ti ta

Prekrasna je pesem ta tvoja bila
Ki na vzpetini prav tej si jo pela
Žalostna skoraj da v solzah si ti trpela
Da zdaj jokala še duša je meni srca

Tukaj bila si sama in bleda
Zaljubljena ševedno v svojega si vladarja srca
Vseh mož ti je pesem slavela
Samo njega ni nikoli prevzela

Joj nesrečna ti duša trpeča
Kaj ti sovražna je ljubezen bila
Sama želela si si pregnati
Moči svojih pesmi ubiti

Želela čim dlje ti si zbežati
Na klif ta mogočni si vselej se skriti
Vrata lesena samostana zapreti
In večno v samoti trpeti

Na klifu mogočen še samostan zdaj stoji
Ni mene ni pesmi zdaj več ni
Lorelaj nesrečna
Še vedno preživlja mučne ji dni

Pozabite note njej mučnega življenja
Pozabite na grehe njej ji trpljenja
Ona ljubila je in vedno ga bo
Moža ki želel si je nikoli ne bo

Sama še vedno ona sedi
Na vrhu stolpa si poje pesmi
Češe z glavnimom si zlate lase
To sem videl in boli me otožno srce

Jure Krajnc