Pišem pismo nekomu,
izgubil sem ga že davno
odšel je v dolino neznano
skril se je daleč od ljudi
in daleč od naših stvari.

Zanimivo kako pogrešaš
družbo nekoga,
ki sam ne pogreša nikogar.
Ljudje niso samotarji
zato pač obstajajo smetarji,
da pospravijo sobo za nami.

Izgubljenemu človeku pod gorami
pošiljam pismo s tehnologijo,
ki ga veže v naš svet.
Želim ti še veliko srečnih poti
želim ti še mnogo
papirnatih pisem
in cvetočih poti.

Pogrešam samo kakšen pogovor
in ne bom ti lagal
tudi objema tvojega se ne bi branil 
in kdo ve, mogoče bi celo spil tvoj čaj.

Upam, da tam kjer si zdaj,
najdeš čopiče in barve
ter prazno platno,
da se na njemu naseli
tvoj bavbav iz kuštrave glave.

Tomaž Jevšenak