slišal je deček klic z neba
v jutru pa je krakal vran
tam je bilo le cvetje
kraj in potok brez imena
in izba
v bajti neugledni
z razpelom
obrazom babice v temi
nabere cvetja otrok
kot ti v pesmi
hoče dati sebe
nič velikega
poljub
pred zborom ki je presodil
sončeca rumena
v detetovi roki
to cvetje ni za nas
to zlatice so preljubi otrok
to zlatice so strupene
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: miko
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!